»Sada idem da napišem bajku.«

»Pišem, pišem, pišem! / Ker mi misli / neverjetno hitro grejo, / pišem, kar zapišem.«

»Bil je zelo sramežljiv do žensk, a posebej sramežljiv, kadar je šlo za njegovo pisanje, ni bil.«

»Vrt ti daje tolažbo, ker je čas – tu govorimo o času – v vrtu drugačen, gre za ciklični čas, vrt bo obstajal tudi po tvoji smrti.«

»Hitro sem ugotovil, da ne bo šlo tako, ker sem ugotovil, da moj spomin ne deluje, kot sem si zamišljal.«

»Motiš se, absolutno se motiš, gre za to, da se je tvoje pisanje spremenilo, spremenilo se je, ker si bila drugje, tvoje dojemanje poezije se je spremenilo in to moraš upoštevati, zato moraš dovoliti, da se to pokaže v tvojem pisanju in da naredi svoje.«

»Prešeren je bil pesnik. Gnan od ustvarjalne nuje ni pesnil zgolj zato, da bi dvesto let pozneje o njegovih verzih pisali doktorske disertacije in bi jih recitirali profesionalni dramski umetniki, ampak da bi šle med ljudi.«

»Ko gre (pesem) skozi devet filtrov, ko je izčiščeno, takrat napišeš to. Ko je pesem narejena, jo zapišeš. Počakaš, da odzveni v tebi, takrat jo zabeležiš.«

»Seveda imam rad, da me berejo in cenijo, vendar se mi zdi, da je literatura bolj o meni samem; gre za nekakšno mistično komunikacijo s samim seboj, ki je neskončna. Še vedno ne razumem, zakaj to počnem. Zdi se mi kot neke vrste ‘samopopravilo’.«

»V mojih prvih igrah, na primer v Plešasti pevki, je čisto preprosto šlo za začudenje, ki sem ga občutil ob pogledu na naš svet in ljudi, ki govorijo, ne da bi kaj povedali, in katerih pogovorov nisem razumel.«